Povzetek ugotovitev raziskav za bivanjski standard oseb z
demenco v institucijah in predlogi za izboljšanje:
Strokovni in kadrovski pogoji za delo z osebami z demenco
v domovih
Ugotovitev – sprejem oseb z demenco v institucijo
Obravnave oseb z demenco ob sprejemu v institucijo niso ustrezne. Namenjena jim je
premajhna pozornost. Časa za prilagajanje praktično ni, kar še poveča njihovo stisko.
Tudi pri premeščanju oskrbovancev v druge oddelke je najpogosteje v ospredju zahteva osebja, ne pa potrebe in zahteve stanovalcev.
Predlagane rešitve:
Individualno delo bi pomagalo predelati stres ob preselitvi v institucijo.
Že ob sprejemu osebe z demenco v dom, bi moral dom izdelati individualni program dela
zanjo, ki bi se izvajal skupno s svojci in strokovno usposobljenimi delavci.
Strokovno najustreznejši postopek po postavitvi diagnoze demence za posameznega stanovalca doma bi bil, da dom skliče individualni strokovni team. Izdela se individualni načrt in določi osebe, ki bodo naredile posamezne naloge skupaj s stanovalcem in njegovimi svojci. V dejavnosti za osebe z demenco je potrebno povabiti tudi svojce.
Stanovalcu je potrebno predstaviti vse tiste delavce, ki opravljajo delo na oddelku z demenco in mu predlagati, da v določenem roku med njimi izbere ključnega delavca, do katerega čuti naklonjenost. Stanovalec mora vedeti na koga se lahko obrača.
Ugotovitve – usposobljenost za delo na področju demence
Zaposleni, ki delajo z osebami z demenco niso dovolj usposobljeni za to delo. Vsak, ki dela z dementnimi stanovalci bi moral biti posebej usposobljen za to področje dela.
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev daje potrebna izhodišča za dobro strokovno delo v institucijah, v obliki individualne in timske obravnave. Vendar zaradi pomanjkanja kadra, ki je ustrezno usposobljen, se tega ne izvaja.
Pri delavcih prevladuje psihična obremenjenost zaradi narave dela z obolelimi, kar je posledica preslabe seznanjenosti z boleznijo, pomanjkanjem kadrov in odstopanje od klasičnega dela s stanovalci v domu.
Supervizija na tem področju ni razvita, ob enem pa zaposleni tudi niso dovolj seznanjeni s tem, kakšna je sploh pomoč v obliki supervizije.
Predlagane rešitve:
Izvajati bo potrebno permentno izobraževanja vseh, ki so v stiku z osebami z demenco, tudi praktikante, svojce in prostovoljce. Uvesti je potrebno izvajanje supervizije za zaposlene in skupine za samopomoč svojcev in prostovoljcev.
Ugotovitve – kadrovsko pokritje
Kadrovski normativi so stari, ne upoštevajo specifike oseb z demenco in povečanja njihovega števila, s tem pa tudi zahtev po njihovi drugačni obravnavi. Delo z osebami z demenco je bolj zamudno, počasnejše in moralo bi biti prilagojeno posamezniku. Zato pa bi potrebovali več osebja.
Problematično je zagotavljanje varstva stanovalcev z demenco ponoči, saj sta zaposleni navadno le dve delavki za 200 ali celo več ljudi. Ob dela prostih dnevih se število zaposlenih prepolovi in delo osebja skrči zgolj na najnujnejšo nego. Opuščene so tudi vse dejavnosti za osebe z demenco tako kot tudi za druge stanovalce domov (prireditve, animacije, fizioterapije itd.), kar je ob več dni trajajočih praznikih nedopustno. Oskrbovanci pa so prikrajšani tudi za normalne obroke, saj imajo vse praznike in vsako nedeljo na izbiro mrzlo večerjo, mlečni obrok ali juho.
Predlagane rešitve:
Dopolnitev kadrovskih normativov, ki veljajo na področju socialnega varstva je nujna. Pri oblikovanju dopolnitev je potrebno upoštevati vso specifiko oseb z demenco, omogočiti individualno delo z njimi in upoštevati upočasnjen ritem pri vseh opravilih.
7.člen Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev bi bilo potrebno dopolniti še s psihosocialno obravnavo upravičencev z demenco in drugimi duševnimi motnjami.
Strokovna pomoč bi ublažila težave in jim pomagala ohraniti funkcioniranje čim dalj časa, kar bi zmanjšalo zahtevo po obsežnejši negi. Veliko od tega je mogoče izvesti z osebami, ki so si že v okviru javnih del pridobile izkušnje pri delu z osebami z demenco ali usposobljenimi prostovoljci. V ta del bi se lahko vključili tudi praktikanti različnih smeri in stopenj izobraževanja. Veliko pomoč pri izvajanju teh nalog predstavljajo tudi usposobljeni prostovoljci in svojci, ki bi tako lahko zagotovili 12-urne programe z različnimi dejavnostmi za osebe z demenco.
Povečati bi bilo potrebno tudi število socialnih delavcev in delovnih terapevtov za delo z osebami z demenco.
Tudi na področju zdravstva v okviru sedanjih normativov, bi bile potrebne dopolnitve. V sedanjih normativih niso zajete posebne potrebe oseb z demenco. Že majhna sprememba obstoječih normativov zdravstvene oskrbe bi povečala število delavcev in s tem olajšala delo z osebami z demenco v domovih, s tem pa tudi kakovost njihovega življenja.
Ugotovitev –sodelovanje s svojci
Oblike dela s svojci so premalo razvite. Delo s svojci je ravno pri teh stanovalcih še toliko pomembnejše, saj so za starostnika pomembna vez med njegovo sedanjostjo in preteklostjo.
Sistem soodločanja svojcev pri delu domov je nedorečen. Svet svojcev je le priporočena in ne obvezna oblika upravljanja. Od tistih domov, ki so odgovorili na anketo izvedeno v okviru projekta ga nima nihče.
Informiranost svojcev o odgovornih in drugih osebah v domovih ni zadostna. Identifikacijske priponke za zaposlene so za domove neobvezne in jih večina ne uporablja. Neenotno je urejen tudi sistem vlaganja pritožb in predlogov v okviru opravljanja dela domov.
Predlagana rešitev:
Oblike dela s svojci morajo soditi v reden delokrog dela strokovnjakov, ki se ukvarjajo z demenco v domu. Poleg individualnega informiranja in svetovanja, bi moralo potekati redno izobraževanje v manjših skupinah, delovati bi morale skupine za samopomoč, klubi svojcev in svet svojcev, kot organ soupravljanja doma.
Redna srečanja s svojcev, skupno nastopanje in zastopanja potreb obolelih je za to skupino nujnost. Za znajdenost svojcev je nujna informiranost o odgovornih in drugih osebah v domovih k temu bi nedvomno pripomogle identifikacijske priponke za zaposlene, kot tudi razpored osebja na oddelku.
Z vzpostavitvijo kluba svojcev, skupin za samopomoč svojcev in tudi oblikovanjem sveta svojcev, bi se sprotno lahko razreševali problemi in poglobilo obojestransko informiranje.
Brez dvoma bi se s tem razbremenilo socialne delavce, na katere se običajno obračajo posamezni svojci. Razbremenilo pa bi se tudi druge zaposlene na katere se pri zapletenem in neenotnem postopku vlaganja pritožb in predlogov, obračajo svojci. Nedvomno pa bi se skrajšal tudi postopek za odpravo nepravilnosti in ureditev posameznih problemov, če bi bilo svojcem omogočeno soupravljanje doma.
Prostorski pogoji za delo z osebami z demenco
Ugotovitev- ustreznost prostorov
Obstoječi domovi niso grajeni tako, da bi upoštevali prostorske potrebe oseb s posebnimi potrebami. Pogosto so oddelki za osebe z demenco prenapolnjeni, ker je število oseb z demenco vedno večje. Prostori so utesnjujoči, nefunkcionalni, premajhni in pogosto v višjih nadstropjih, kar onemogoča vsakodnevni sprehod po svežem zraku. Premalo je sprehajalnih poti na oddelku.
Oskrbovanci z demenco, nameščeni v višja nadstropja, kjer je vsak njihov izhod omejen na uporabo dvigal. To ne pomeni samo velike ovire pri odhodu iz oddelka, vprašljiva je tudi realna izvedba reševanja teh stanovalcev ob nastanku izrednih razmer (požar, potres ipd.). Za dejansko reševanje obolelih ne zadošča napis, da se v izrednih razmerah dvigal ne sme uporabljati.
Zračnost prostorov je pomembna za osebe z demenco, ker se njihovo stanje spomina pri primerni oskrbi s kisikom poveča za 25%. Zato je tako pomembno gibanje na svežem zraku.
Več posteljne sobe sploh niso izjema v naših domovih. Take namestitve ne omogočajo zasebnosti in intimnosti, pogosto ni dovolj prostora niti za osebne predmete.
Skupni prostori so premajhni in nefukcionalni. Kakršnokoli smiselno delo z njimi v tako neustreznih razmerah ni možno.
Predlagana rešitev:
Oblikovati bi bilo potrebno manjše oddelke za osebe z demenco na katerih bi bilo prostora za 15 do 20 oseb. Tak oddelek bi lahko deloval kot bivanjska skupnost z skupnimi jedilnicami, prostori za različne dejavnosti in čajno kuhinjo. Morali bi biti v pritličju, kar bi zagotavljalo tudi pravočasen umik iz zgradbe v primeru nastanka izrednih razmer.
Organizacijski pogoji dela z osebami z demenco v instituciji
Ugotovitve – oblike dela z osebami z demenco
Domovi, ki so bili vključeni v raziskave imajo vse tri oblike dela z osebami z demenco: integrirano, segregirano in delno segregirano. Zaradi vse večjega števila oseb z demenco v domovih je idealnih integriranih oblik vse manj.
Vsi zaposleni v domovih, bi morali biti seznanjeni s pojavnimi oblikami demence in osnovnim ravnanjem in komunikacijo z njimi.
Zaposleni, ki so se usposobili za delo z osebami z demenco, rednega dopolnjevanja znanja ne izvajajo. Ponekod se programi niso izkazali za učinkovite, ker imajo v domu premalo kadra, ki bi skrbel za osebe z demenco na individualizirani način.
Drugod je prisotna tudi nezainteresiranost in nemotiviranost osebja za tovrsten način dela. Zaposleni preko javnih del, katerih trajna zaposlitev je problematična, so večino svojega časa namenili osebam z demenco. Domovi v njihovo izobraževanje in usposabljanje ne vlagajo.
Tudi pri vodenju praktikantov je opaziti velik poudarek na izvajanju nege in nikakršen pri navezovanju socialnih stikov z obolelimi. K temu jih ne spodbujajo niti zaposleni na oddelku.
Predlogi organizacijskih rešitev:
Osnovna organizacijska enota za obravnavo oseb z demenco v vsakem domu, bi moral biti primerno opremljen delno segregirani oddelek. Namenjen naj bi bil predvsem osebam z demenco druge stopnje.
Osebe z začetno stopnjo demence, kot tudi tisti z 3. najhujšo stopnjo bolezni naj bi imeli v teh prostorih svoje posebne programe. Potekali naj bi vsakodnevni ali pa nekajkrat tedensko. To je odvisno od individualnih programov stanovalcev. Strokovni team naj bi odločal o tem kdo izmed stanovalcev z demenco se naj vključuje v določen program.
Za osebe z demenco na začetni stopnji je praviloma najbolj smiselno integrirano bivanje in vključevaje v večino dejavnosti skupaj z drugimi stanovalci doma. Določene aktivnosti pa bi zanje lahko organizirali posebej in bi potekale v prostorih, ki so namenjeni dejavnosti za stanovalce z demenco.
Ugotovitve – zaščita človekovih pravic
Zaščiti človekovih pravic obolelih za demenco se posveča vse premalo pozornosti. Namestitev osebe z demenco na varovani oddelek pomeni omejevanje osebne svobode posameznika. Zato mora obstajati utemeljen razlog in postopek izveden v skladu z določili ustreznega zakona.
Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS št.30/86) določa izvedbo posebnega postopka ob namestitvi oskrbovanca v »zaprti« varovani oddelek (zagovornik, psihiater izvedenec, CSD, skrbnik ali svojec). Na podlagi izvedenih določil zakona izda sodišče sklep o pridržanju oskrbovanca na tem oddelku (70.čl.ZNP). Tega domovi v večini ne izvajajo.
Uvedba varovanih oddelkov v domovih brez dejavnosti za obolele in izdelave individualnih načrtov niso upravičene. Oskrbovance povsem izolirajo od zunanjega okolja, ki brez spodbude postanejo apatični, se zaprejo vase in opustijo komunikacijo, hojo in vsakršno gibanje, kar pomeni pospešeno odmiranje vseh življenjskih funkcij. Hkrati pomeni popolno odvisnost od pomoči drugih kar povečuje obseg dela zaposlenih v domu.
Smiselno bi bilo v vsakem domu vzpostaviti enote ali oddelek za stanovalce z demenco kot središčni prostor v katerem bi potekala večina dejavnosti za osebe z demenco. V tem prostoru bi se povezale vse dejavnosti za tiste, ki imajo postavljeno diagnozo demence in bi dajal možnosti za občasno vključevanje tistih, pri katerih se opaža začetne znake demence. Za vodje teh enot je nujno da so dodatno usposobljeni za delo z temi osebami.
Predlagana rešitev:
Smiselno bi bilo v vsakem domu vzpostaviti enote ali oddelek za stanovalce z demenco kot središčni prostor v katerem bi potekala večina dejavnosti za osebe z demenco. V tem prostoru bi se povezale vse dejavnosti za tiste, ki imajo postavljeno diagnozo demence in bi dajal možnosti za občasno vključevanje tistih, pri katerih se opaža začetne znake demence. Za vodje teh enot je nujno da so dodatno usposobljeni za delo z temi osebami.
V domovih bi bilo potrebno zagotoviti tudi možnosti za delovanje segregiranega oddelka, ki mora delovati v skladu z vsemi sodobnimi doktrinami in izhodišči. Stanovalci morajo biti pravno zaščiteni (skrbništvo, zagovorništvo, nadzor neodvisnega strokovnega izvedenca, upoštevanje določil zakona o nepravdnem postopku). Odločitev za namestitev na ta oddelek mora izhajati iz individualnega načrta stanovalca o čemer odloča strokovni team v soglasju s svojci oz. zagovornikom ali skrbnikom oskrbovanca.
Pred namestitvijo osebe z demenco na varovani oddelek je potrebno upoštevati vsa določila zakona o nepravdnem postopku za področje odvzema svobode gibanja. Šele po izdaji sklepa sodišča o pridržanju oskrbovanca na tem oddelku je mogoče izvesti namestitvi obolelega na varovani – segregirani oddelek. Strokovni team izdela individualni načrt in z njim seznani vse izvajalce posameznih nalog in svojce obolelega.
Stanovalca je potrebno individualno obravnavati in mu pomagati pri vključitvi na oddelek. Seznaniti ga je potrebno z osebjem, dejavnostmi, prostori in vsem kar mu pomaga pri premagovanju stresa. Nujne so animacije za vključitev v dejavnosti, v katere je potrebno povabiti tudi svojce.
Stanovalcu je potrebno predstaviti vse tiste delavce, ki opravljajo delo na oddelku z demenco in mu predlagati, da v določenem roku med njimi izbere ključnega delavca, do katerega čuti naklonjenost. Stanovalec mora vedeti na koga se lahko obrača.
Vzdrževanje socialnih stikov obolelih z okoljem je zelo pomembno pri ohranjanju preostalih umskih sposobnosti. V tovrstne stike bi morali spodbujati tako zaposlene, kot tudi praktikante in druge, ki se srečujejo in delajo z obolelimi na teh oddelkih.
Ugotovitve – vključevanje obolelih v dejavnosti doma
Premajhna vključenost obolelih v družabno dogajanje v domovih. Prireditve in druge družabne dejavnosti, vsakodnevni sprehodi izven doma so namenjeni pogosto le zdravim oskrbovancem. Vsakodnevni sprehodi po svežem zraku so prepuščeni svojcem, ki najemajo posebej plačane posameznike ali organizacije za to delo. Nekateri domovi to podpirajo, na drugi strani pa zavračajo prostovoljsko pomoč pri tem.
Predlagana rešitev:
Ob zagotovitvi pogojev za delo z osebami z demenco, ki so našteti v alinejah (sprememba kadrovskih normativov, vključevanje svojcev in prostovoljcev, premestitev obolelih v pritličje doma, delno segregirani oddelki, pomoč prostovoljcev in praktikantov itd.), bi ti lahko ob spremstvu obiskovali prireditve v domu. Omogočeno pa bi jim bilo tudi vsakodnevno sprehajanje na svežem zraku.
Ugotovitve – nadzor na delom zaposlenih
Nadzor nad delom domov ni zadosten. Nadrejeni pogosto opozarjajo le na pomanjkljivosti pri izvajanju nege oskrbovancev, ne tudi na neprimerno ravnanje z oskrbovanci kot so nestrpnost, pokroviteljstvo, neoseben odnos, infantilizem in tudi nasilno ravnanje. Skrb za obolele je omejena zgolj na nego in ne tudi kakovostnim socialnim stikom, prijaznemu in spoštljivemu odnosu. Posebno boleče za oskrbovanca je pomanjkanje spoštovanja osebne integritete. Stiki zaposlenih z oskrbovanci so pogosto omejeni le na področje izvajanja nege.
Predlagana rešitev:
Seveda ni odveč uvajanje inšpekcijskih služb za ustanove, kjer delajo s starejšimi ljudmi. Možna, sodobna rešitev bi bila uvedba t.i. zagovorništva za stare ljudi, tako kot je to uvedeno pri otrocih in ljudeh, ki imajo težave v duševnem zdravju. Potreba po zagovorništvu se pojavlja povsod tam, kjer govorimo o ljudeh, ki iz takšnega ali drugačnega razloga svojih interesov ne zmorejo ali ne znajo uveljavljati v polni meri, kamor nesporno sodijo osebe z demenco.
Starejšim bi morali določiti zaupno osebo oziroma spremljevalca, takoj, ko se ugotovi začetek demence. Naloga zaupnika bi bila zastopanje in uveljavljanje pravic obolelega. Oseba obolela za demenco bi morala imeti možnost izbrati zagovornika, če pa tega ne bi bila sposobna bi ji lahko zagovornika določili. Zagovornike bi lahko zagotavljala socialna služba ali nevladne organizacije, lahko bi zagovorništvo prevzeli tudi zasebniki, seveda ob izpolnjevanju pogojev in natančno določenih kriterijev (kvalifikacije, posebna znanja, delovne izkušnje, itd). Zagovorniki ne bi smeli biti iz vrst sorodnikov, niti iz vrst oseb pri katerih bi lahko šlo za navskrižje interesov.
Potrebno bi bilo uvesti civilni nadzor nad delovanjem domov in spregovoriti o nasilju nad obolelimi. Z vidika ohranjanja človekovega dostojanstva so oboleli pogosto le predmet dela.
Finančni pogoji za izboljšanje dela z osebami z demenco
Ugotovitve raziskav:
Ker ni posebnih finančnih sredstev za delo z osebami z demenco, skrbi za obolele isto osebje. Jasno je da stanovalci z demenco potrebujejo drugačno obravnavo od ostalih. Zaposleni, ki delajo z njimi potrebujejo dodatno usposabljanje in izobraževanje, kar vse predstavlja bistveno večje stroške za dom. Prav tako so potrebna sredstva za potrebno prostorsko preureditev doma, dodatno opremo prostorov ali adaptacijo.
Da bi bolj strokovno obravnavali osebe z demenco bi potrebovali po mnenju vprašanih za 30% ali več povečana sredstva.
Večja sredstva bi potrebovali tudi za delavce na oddelkih za osebe z demenco.
Predlogi finančnih rešitev:
Za organizirano strokovno delo z osebami z demenco bi se izdatki povišali le na začetku vlaganj. S sistematičnim navajanjem stanovalcev s prvo ali drugo stopnjo demence, na večjo samostojnost, bo za osebje manj opravil, saj bo bolezen napredovala počasneje.
Po nekaterih raziskavah pa se stanje obolelih s strokovno obravnavo, celo izboljša. (Progres)
Posledica večjih vlaganj v kakovost življenja vseh stanovalcev v domovih, ne le tistih z demenco, ampak tudi ostalih, se bo zvišala tudi kakovost delovnega življenja za zaposlene v domovih.
Za preureditev domov in adaptacija prostorov, morda tudi izgradnja prizidkov za potrebe oddelkov za stanovalce z demenco ter nakup ustrezne opreme, bodo potrebna največja vlaganja.
Obstojajo tudi variante za organizacijo dislociranih enot izven sedeža doma, kjer bodo prav tako potrebna vlaganja. Vendar ti stroški ne smejo bremeniti samih stanovalcev oz. svojcev ali drugih plačnikov njihovih storitev.
Prav tako bodo potrebna vlaganja v kadre, kamor prvenstveno sodi dopolnitev obstoječih kadrovskih normativov, z novimi realnejšimi, glede na potrebe dela z osebami z demenco.
Usposabljanje kadra mora zajeti vse, ki delajo z osebami z demenco. Izobraževanje mora biti permanentno, saj nenehno prihaja do novih strokovnih spoznanj in izkušenj. Pomembno je tudi razbremenjevanje delavcev na tem področju z namenom preprečevanja stresov in izgorelosti. Uvesti je potrebno supervizijo in intervizijo, kar je spet povezano z izdatki.
Načrtovati je potrebno tudi več materialnih sredstev za nakup pripomočkov za opravljanje različnih dnevih aktivnosti.
Usmeritev domov v bolj skupnostne oblike programov bi postopno pocenila dejavnost. Predlog ene od raziskav je, da se breme teh stroškov smiselno porazdeli med zdravstveno zavarovalnico v okviru zdravstvene nege in posamezne oskrbne stroške in med državo.
Dodaten psihosocialni program obravnave, ki je za to populacijo nujno potreben in zahteva večje število posebej usposobljenih delavcev pa naj bi se kril iz lastnih sredstev oz. zavarovanj uporabnikov (po načelu individualnega financiranja, zavarovanja za dolgotrajno nego ipd.) in zdravstvene zavarovalnice.
Zaključek
Čeprav osebe z demenco v Nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2005 niso omenjene kot specifična skupina uporabnikov, te nedvomno sodijo mednje.
Zavedanje problema oseb z demenco je aktualno šele zadnje čase, zato bi veljalo iskati najustreznejše rešitve in oblike obravnav te populacije. Razvoj tega področja kot enega izmed specifičnih bo potrebno umestiti v novih srednjeročnih programih.
Vizija razvoja dela z osebami z demenco v socialnovarstvenih zavodih
Čimbolj integrirana oskrba oseb z demenco, v kateri enakopravno sodeluje področje socialnega varstva in zdravstva,
Slediti je potrebno nalogam zapisanim v Programu razvoja družbene skrbi za starejše na področju socialnega varstva s čim bolj »blagim« prehajanjem posameznika iz enega sistema v drugega. Dan mora biti poudarek na razvoju skupnih oblik pomoči: od specializirane oblike pomoči na domu z ustrezno podporo neformalnih oskrbovalcev do institucionalne oblike v domu za starejše,
Za zagotovitev takšnega prehoda bo potrebno boljše sodelovanje in povezanost med različnimi izvajalci storitev za starejše – CSD, centri za pomoč na domu, javni in drugi zavodi in nevladnimi organizacijami, ki razvijajo ustrezne programe. Ta način bo ljudem z demenco omogočil, da preživijo v domačem okolju,
Dejavnosti in storitve je potrebno organizirati fleksibilno in optimalno upoštevati pravico uporabnikov do izbire. Izbirati bo potrebno manjše, prijaznejše oblike in zanje nameniti kar največ energije in sredstev,
Uvajanje modela skrbi za osebe z demenco v domovih ne bo možno brez spremljevalnega programa izobraževanja kadrov na tem področju,
V nacionalnem programu je potrebno zapisati in predvideti tudi ustrezna sredstva, za razvoj skupin za samopomoč oseb z demenco in njihovih svojcev.
Gradivo zbrala in pripravila Ana Cajnko
V Ljubljani, oktobra 2008.
Uporabljena literatura:
FSD, Projekt »Delo z dementnimi osebami – Priprava modela obravnave oseb z demenco«,
mag.B.Cvahte: »Pogled varuha človekovih pravic na kršitve pravic starejših in možnosti za njihovo varovanje«, Posvet o pravicah starejših
Analiza ankete domov v okviru projekta »Prostovoljska pomoč osebam z demenco«,
Strokovni tim: Obiski domov v okviru projekta PPOZD,
A.Cajnko: Seminar »Osebe z demenco potrebujejo socialne stike«
A.Cajnko: Okrogla miza na Ptuju, »Nasilje nad starejšimi« , prispevek |
