RESNIČNA ZGODBA O DEMENTNI MAMI

Sredi noči sem zaslišala brneti telefon in glas na oni strani žice je dejal: »Kličemo vas iz policijske postaje. Sredi mesta smo našli vašo mamo in vas prosim, da pridete ponjo.« Šok in zmeda v glavi.
Hitro sem se oblekla. Vedela sem, da ima mama čez osemdeset let, in da si pogosto domišljala, da ji sosedje kradejo stvari, in da ji vsi hočejo kaj slabega. Vedela sem tudi, da se temu reče preganjavica ali paranoja. Toda kljub tem motnjam, ki jih je imela, je do tedaj kar dobro skrbela sama zase.
Vozila sem kot v transu. Še dobro, da so bile ceste prazne, sicer bi se gotovo v koga zaletela. Ura je bila malo čez štiri zjutraj, ko sem parkirala svoj avto pred policijsko postajo in v njihov domofon povedala, kdo sem in po koga sem prišla. Policisti, očitno navajeni na izgubljene starejše duše, so z mamo prijazno klepetali. Mene pa je pogled nanjo pošteno pretresel. Oblečena je bila namreč le v tanko jutranjo haljo. Pod njo je imela samo spodnjice in na nogah copate. Celo brez nogavic je bila. Ni vedela, kdaj in zakaj je šla ven. Ničesar se ni spominjala.
Če gledam nazaj, vem, da sem takrat ravnala narobe. Prvič: od policistov bi morala zahtevati potrdilo o tem, kje in v kakšnem stanju so mamo našli. Opremljena s takšnim »papirjem« bi jo veliko hitreje spravila do psihiatrične pomoči. Ker takšnega potrdila nisem imela, so nekateri zdravniki celo dvomili v moje besede … Drugič: ne bi je smela peljati domov, pač pa s tem potrdilom v roki direktno na nujno psihiatrično pomoč. Tako bi obema prihranila veliko hudega, predvsem pa bi mama takoj dobila ustrezno pomoč. Če bi si zlomila nogo, bi jo gotovo odpeljala na urgenco. Ker pa je šlo za »zlom« v njeni glavi, njene »poškodbe« nisem prepoznala.

KAJ PA ZDAJ?
Sem edinka. Z možem in dvema sinovoma stanujemo v bloku in nimam dodatne sobe zanjo, da bi jo vzela k sebi. In tudi če bi jo imela, je najbrž ne bi vzela, saj ni bila človek, s katerim bi bilo lahko živeti.
Če gledam nazaj, se spominjam, da sem najtežje – ob mamini demenci – sprejela lastna čustva in občutke. V meni so se tepli: jeza, krivda, sram, nemoč, strah in predvsem lastna ogroženost. Čeprav sem vedela, kaj je demenca, sem se pogosto spraševala, če je maja mama res dementna ali pa se samo dela takšno, saj bila pogosto tudi čisto razumna.
Ko je bila mama še doma, sem bila mnogokrat na robu utrujenosti in obupa. Predvsem sem se čutila nemočno. Nemočno pred tem, da je v naši državi tako, da moraš skoraj povsod imeti zveze in poznanstva. Tiste mesece sem se nič kolikokrat spraševala, zakaj ni dovolj psihiatrov v zdravstvenih domovih, zakaj ne morejo vsi, ki bi potrebovali daljše psihiatrično zdravljenje v bolnišnico in končno zakaj ni dovolj mest za starejše, tudi za tiste, ki so dementni, v domovih za starejše? Ob tem seveda ni nepomembno, da sem veliko razmišljala tudi o tem, če je bolezen dedna in ali jo bom imela tudi sama? In ne le jaz, pač pa tudi moji otroci?

»V DOM PA NE GREM!«
Jasno mi je bilo, da mama ne bo več mogla živeti sama. Kar naprej pa je ponavljala, da v dom ne gre. Dom starejših je jemala kot odhod v smrt. Pa vendar sem jo že dan po njenem nočnem pohodu odpeljala najprej v banko, da me je pooblastila, da lahko dvigujem njeno pokojnino, saj te tam najprej vprašajo, če boš (do)plačeval za starše, potem pa še v dom starejših občanov, kjer sva obiskali njeno prijateljico, ki je tam živela že osem let. »Domovi so zanič,« mi je očitajoče rekla mama, ko sva parkirali pred domom. Kar naprej je ponavljala, da v domovih nekateri ljudje po nekaj ur ležijo v lastnih iztrebkih. In nihče se ne zmeni zanje. »Ti boš pa morda res ležala tako, saj živiš sama. Nihče ne more biti pri tebi ves dan,« sem ji skušala dopovedati našo stisko.
Pa sem se vendarle odločila, da bom še enkrat poskusila, če lahko mama ostane doma. Zato sem obiskala njeno splošno zdravnico in jo prosila za zdravila. Mama je namreč trdila, da so ji vsa zdravila pokradli. Bila sem šokirana, ko sem ugotovila, da se njeni zdravnici še sanjalo ni o tem, kakšne težave ima njena dolgoletna pacientka. Dejstvo je, da splošni zdravniki premalo vedo o demenci.
Iz varnostih razlogov sem ji vedno puščala na mizi le zdravila za dva ali tri dni. Pa ni šlo. Včasih je pojedla vsa zdravila hkrati, včasih pa je nanje čisto pozabila …Bila sem obupana. Iz dneva v dan mi je bilo bolj jasno, da mama ne more več skrbeti sama zase. Ves čas sem trepetala, da se ne zažgala, ko si bo kaj skuhala. Zato smo se jaz, mož in starejši sin, menjavali pri obiskovanju in skrbi zanjo. Pa ni šlo. Mama je stanovala daleč in bi v bistvu potrebovala celodnevni nadzor in skrb.

RDEČI GUMB
Potem sem ugotovila, da imamo v Ljubljani tako imenovani »rdeči gumb«. Z njim so lahko starejši varnejši. Od tam vsak dan, včasih tudi večkrat, po telefonu kličejo tiste starejše ljudi, ki so njihove stranke. Če se ne oglasijo, vedo, da je z njimi nekaj narobe in takoj pridejo. Pa tudi starejša oseba, ki pade, pa ne more do telefona, lahko pritisne na rdeči gumb, ki ga ima obešenega okoli vratu kot ogrlico.
Mama bi imela takšen gumb. Ampak kdor ga ima, morda dati vedno ključ iz vrat, sicer reševalci ne morejo v stanovanje. Njeno nezaupanje oziroma duševna bolezen je botrovala temu, da je ostale brez rdečega gumba.
Mrzlično sem iskala naprej. Čeprav mama ni imela zelo nizke pokojnine, si vendar zasebnega servisa za pomoč starejšim ne bi mogla privoščiti. Za osem ur pomoči na dan bi morala plačati vsaj petdeset, oziroma vsaj tisoč petsto evrov na mesec. Zato sem mami predlagala, da bi vzela v stanovanje kakšno študentko medicine. Pa je bila proti. Vmes sem odkrila, da obstaja v Ljubljani celo brezplačna pomoč starejšim. Žal pa pridejo prijazne gospe največ trikrat na teden po eno uro.
Z mamo je bilo čedalje slabše. Izgubljala se je v lastnem stanovanju, saj ni ničesar več našla. Čepela je v kotu in kar naprej ponavljala, da so ji vse pokradli. Ker se je mama vse bolj zapirala v svoj svet, sem poklicala na Psihiatrično kliniko. Pa so mi rekli, naj jo pripeljem čez dva meseca. Nisem mogla verjeti, da so tudi tam tako dolge čakalne dobe.
Če bi morala sama še dva meseca skrbeti za mamo, bi skupaj odšli na psihiatrijo. Spet sem morala uporabiti »zveze in poznanstva«. Bila sem srečna, da so jo zadržali na psihiatriji. Ko sem šla k njej domov, da bi ji prinesla nekaj oblačil in toaletne potrebščine, sem med množico navlake, našla tudi kup računov, ki niso bili plačani. Pa tudi kar nekaj opominov in tožb se je nabralo. Še sreča, da smo vse našli in plačali. Skoraj vse. Tiste, ki so prihajali in bili priporočeni, namreč nisem mogla dvigniti.

OBUPNI CENTRI ZA SOCIALNO DELO
Mamina zdravnica na psihiatriji je socialnemu centru na terenu predlagala, da bi dobila začasno skrbništvo. Tako bi lahko marsikaj brez težav uredila. A so tam to kategorično odklonili rekoč, da bi se lahko na račun mame okoristila. S čim? Stanovanje v katerem je stanovala, je bilo moje?! Poleg tega sem njen edini otrok. In kako naj se sploh okoristim s tem, da dvignem pismo v katerem je tožba zaradi neplačanih računov?
Bili so tiho.
Tako sem morala mamo vedno znova počasi pripraviti in jo prositi, da mi je napisala pooblastilo, da sem lahko urejala stvari zanjo. S tem sem jo seveda vedno znova vznemirjala, saj sem jo spominjala na to, da izgublja svojo samostojnost. Obema bi bilo lažje, če bi centri za socialno delo razumeli stiske ljudi. Saj zato jih imamo, mar ne?
Na Psihiatrični kliniki si je mama dobro opomogla. Po mnogih letih je končno vsak dan dobila vsa potrebna zdravila. Zato je bila kmalu videti precej boljša in mlajša, čeprav je bila v začetku čisto iz sebe, ko je ugotovila jo bom pustila v »Polju«. Ona pač že ne sodi tja. Kot da bi bili v Polju samo norci? Teh je tam res malo. So pa ljudje, ki doživijo živčni zlom, ki so strti ob nenadni smrti moža ali otroka itd.
Ko je mama spoznala, da so tam tudi takšne ženske, kot sama, se je pomirila in sprijaznila z novim domom.

NOVE TEŽAVE
Na psihiatriji je lahko vsak bolnik le določeno število dni. Mislim, da 47. Po tem času jim zavarovalnica ne plačuje več ne bivanja ne zdravljenja zanj. Ko se je bližal ta čas, me je spet zajela panika. Vedela sem, da mama ne more več živeti sama. V domu, kjer je imela prošnjo, pa so mi ves čas govorili, da je vse zasedeno. Brez zvez spet ni šlo. Priznam, da sem bila v devetih nebesih, ko je mama v domu dobila sobo, v kateri je bila sama.
Sobo smo ji lepo opremili. Na stene dali njene najljubše slike, ji kupili hladilnik. Ima svojo televizijo in radio. Pa vendar bi bila raje doma. Verjamem. Vsak dan jo obiščemo, vsako nedeljo, če smo doma, jo vzamemo k sebi. Staršem lahko pomagamo samo dokler so živi. Pa naj so bili takšni ali drugačni. Vsi so ljudje. In vsi bomo enkrat stari.
Kadar mama potrebuje kakšen nov kos garderobe ali novo obutev, pa ne bi šla nakupovat, ker jo to utrudi, trgovke redko dovolijo, da bi odnesla izbrane stvari v dom, da jih mama v miru poskusi. Največkrat zahtevajo, da vse, kar izberem, plačam, torej kupim. Tega pa seveda nočem, saj je za mamino postavo izredno težko dobiti dobre hlače ali bluzo. V trgovinah pa, mimogrede, čeprav je vse več ljudi starejših, prodajajo v glavnem izdelke za mlade anoreksične najstnice …
Tudi banke so dlakocepske. Čeprav sva z mamo že bili v banki in mi je že podpisala, da me pooblašča za dvig njene pokojnine, hočejo, da to storiva vedno znova, ko ji poteče hranilna knjižica. Zakaj tako, ne vedo povedati. Sami pa v domove starejših ne hodijo?!

DOMOVI
Domovi za starejše imajo premalo osebja, sploh za dementne ljudi, čeprav je takšnih po vseh domovih vsaj 40 odstotkov. V večini domov kličejo svojce za vsako malenkost: če imajo s starši kakšen spor, sploh pa, če jih je treba peljati k zdravniku. Vsaj mene so, čeprav so vedeli, da sem zaposlena, in da ne morem vedno z njo. Zanimivo pri tem pa je, da v marsikateri dom nočejo sprejeti prostovoljcev!? Le - ti bi jim prišli zelo prav tudi ob popoldnevih, vikendih in praznikih, ko se s starejšimi ljudmi, ki tam živijo, prav nihče ne ukvarja. Še najhuje se godi tistim, ki so nepokretni in dementni. Zato bi bil čas, da bi kakšna civilna in neodvisna organizacija izvajala nadzor po domovih. Za zidovi pač ni vselej zlato, čeprav se še tako sveti.
Zato, kar ni dobro, je treba odpraviti. To smo dolžni storiti za svoje starše, pa tudi zase, saj čas hitro teče in nič ne reče. Razni birokrati tega ne bodo storili, saj hočejo le visoke plače in mir.

Neva iz Ljubljane