Takole nam piše ena od svojk, ki ima svojo mamo obolelo za demenco v enem od slovenskih domov za starejše.

Spoštovani!
Če menite, da bi moje izkušnje lahko koga vzpodbudile k razmišljanju, z veseljem lahko uporabite moj primer za objavo. Pri teh akcijah je pač potrebno potrpljenje in vztrajnost in seveda trdno upanje, da se bo nekaj premaknilo na bolje tudi v domovih za starejše.

V domu v katerem je moja mama, je tako kot v mnogih drugih, žal ne najbolje poskrbljeno za osebe z demenco. Odločila sem se, da naredim kaj, da bi se stanje spremenilo. Moje "aktivnosti'', so prinesle skromne spremembe, a je za začetek tudi to nekaj. Po nekaj pogovorih z glavno sestro sva se strinjali o vseh pomanjkljivostih in težavah, pa tudi o tem, da je kljub težkim časom vseeno mogoče narediti kakšen premik na bolje. Zelo sem vesela, ker so pred dobrim tednom na oddelku preko javnih del zaposlili prijazno gospo za družabništvo; varovance predvsem oskrbuje s tekočino, skupaj pojejo in se pogovarjajo, jim pomaga pri hoji in higienskih opravilih in seveda pri hranjenju. Tudi mojo vsakodnevno pomoč (ne samo moji mami, tudi drugim) so nekako sprejeli.
Sestri sem posredovala vaš priročnik pa tudi nekaj literature, ki sem jo predelala in menim, da bi jo moral vsak zaposleni na varovanem oddelku (Poti k razumevanju, Zid molka) tudi prebrati. Bila mi je hvaležna. Kakor mi je bilo povedano, naj bi v tem mesecu začeli z nadzorom prehrane tudi s specialistom-dietetikom, ki ga do sedaj niso imeli ...
Malo težje pa bo z vključevanjem prostovoljcev. Potrebna bo še koordinacija z vodstvom doma, potem bomo pa videli ...
Sedaj, ko so nastopili topli, sončni dnevi, mi je resnično težko za vse, ki ostajajo vse dneve za štirimi stenami, pa tako malo bi bilo treba, da bi zaužili svež zrak in se greli na toplem soncu.
Gospa Ana, želim vam vse dobro v vaših neprecenljivih prizadevanjih za naše starejše, vam pa predvsem zdravja in vas toplo pozdravljam,
M.M. [/b]