Novice.Dnevnik.si Debate/Pisma bralcev
Ali dementni starostniki res sodijo za zapahe?
Pisma bralcev - petek, 19.11.2010
Ob prebiranju članka "Demenca se širi hitreje od pomoči dementnim ljudem" (Dnevnik, 8. novembra 2010) iz osebnih izkušenj izpostavljam problem, ki je v članku naveden kot opozorilo varuha človekovih pravic.

Gre za možnosti gibanja dementnih varovancev na svežem zraku oziroma za bivanjske razmere, ki jim omogočajo nadzorovano prosto gibanje tudi zunaj bivalnih prostorov na varovanih (izoliranih) oddelkih domske oskrbe.
V članku je navedeno, da je večina domov za starejše le prilagojena bivanju dementnih in niso zgrajeni v skladu s specifičnimi potrebami takih oseb. Stik z naravo, svežim zrakom in drugimi ljudmi je omogočen le tistim varovancem, ki jih svojci redno obiskujemo in jih tudi pospremimo oziroma na vozičkih peljemo ven in se zavedamo, da je to kljub diagnozi še vedno njihova pravica in potreba. Dementna oseba, ki nima obiskovalcev (žal jih ni malo), je obsojena na zaprtost oziroma na redke obiske teras in balkonov v poletnem času, če so ti na voljo. Kaj bi bilo tako zelo narobe, če bi zatavala v prostore, kjer žive prištevni varovanci, ali na ograjen vrt oziroma dvorišče? Stalna izoliranost jim to preprečuje, vse to pa jim povzroča tesnobo in nemir, ki jim ga zdravstvo blaži z vsakodnevnimi pomirjevali in večernimi uspavali, ki jih večinoma niso bili vajeni, zato temu primerno duševno nazadujejo in fizično propadajo. Stroka ne more neizpodbitno določiti, katere zaznave in čustva je dementna oseba na določeni stopnji svoje bolezni ohranila in kolikšno je njihovo trpljenje zaradi odvzema svobode in prirojene potrebe po sončni svetlobi in lepoti zunanjega sveta.
Po sedanjih standardih zmore zagotovljeno osebje opraviti samo najnujnejše v smislu telesne nege in oskrbe. Zaprti oddelki, brez možnosti vsakodnevnega stika z zunanjostjo in duševno zdravimi osebami, so nečloveški in so tudi v nasprotju z ustavnimi pravicami, kot jih imajo pacienti v bolnišnicah in zaporniki. V domovih ostarelih bi morala država, da se izogne lastnim kršitvam človekovih pravic, takoj zagotoviti dovolj zaposlenih, ki bi te pravice lahko izvajali, hkrati pa bi morala država nemudoma poskrbeti za preureditev zaprtih oddelkov, tako da bodo izhodi na varne terase in dvorišča oziroma vrtove mogoči vse leto.
Pri pripravi nove zakonodaje naj država prepozna svoje napake in kršitve ter v najkrajšem času določi ukrepe, ki bodo stanje spremenili v korist nemočnih varovancev kakor tudi zaposlenih, ki jih je za dani obseg dela premalo in ob izjemnem angažiranju opravljajo resnično težko, a sramotno plačano delo. Država bi lahko v prehodnem času angažirala nezaposlene iz javnih del, prostovoljce in z zaporom kaznovane osebe, ki bi bile pripravljene pomagati.
Gospe in gospodje zakonodajalci naj se zavejo, da so tudi sami na poti staranja in potreb po tuji negi, zato jim predlagam, da se s stanjem v domovih ostarelih, kjer za zaklenjenimi vrati bivajo dementne osebe, tudi osebno soočijo, opravijo presojo, zahtevajo izboljšanje in pripomorejo k takojšnji spremembi in izvajanju zakonodaje, upoštevajoč najboljše prakse evropskih držav. Ob sedanjih pogojih in normativih izboljšanja ne bo, še vedno smo predaleč v zgodovini.
Melita Murko, Radomlje

Novice.Dnevnik.si Debate/Kolumne
"Ali dementni starostniki res sodijo za zapahe"
Kolumne - sreda, 24.11.2010
Gospa Melita Murko je z izjemnim občutkom za probleme starejših, še posebno dementnih, oseb v domovih za ostarele zapisala: "Država bi lahko v prehodnem času angažirala prostovoljce in z zaporom kaznovane osebe, ki bi bile pripravljene pomagati."
Top iz rubrike
Dejstvo je, da je prof. dr. Lovro Šturm kot pravosodni minister prisluhnil obrazloženim predlogom (tudi podpisanega) in po proceduri v DZ dosegel, da je v členu 86/4 toliko kritiziranega KZ-1 tudi dana možnost sodnikom/cam, da osebe, kaznovane z kaznijo do dveh let zapora in ob zakonsko določenih pogojih (nekaznovanost, malomarnostna dejanja), le-ti (sodniki/ce) na predlog obsojencev odobrijo izvršitev kazni zapora z delom v korist skupnosti, še posebno v raznih domovih, invalidskih organizacijah ipd. Žal se stroka, predvsem tu mislim Svet za kaznovalno pravo z akad. prof. dr. Alenko Šelih na čelu, ni zavzela za pritisk na sedanjega pravosodnega ministra Aleša Zalarja, da bi tovrstno izvrševanje kazni zapora določil podobno kot postopke mediacije, kjer je angažiran doma in v tujini, saj zdaj zakon omogoča ta sodoben koncept tudi v Sloveniji. Korist bi bila večkratna, tako v obliki neposredne pomoči dementnim osebam kot finančna s prihrankom do 10 milijonov evrov na leto proračunskih sredstev Slovenije.
Gospa Melita Murko zaključuje cenjen prispevek z besedami: "Ob sedanjih pogojih in normativih izboljšanja ne bo, še vedno smo predaleč v zgodovini." Žal, saj ne poslušamo drugega kot vse represivnejše ukrepe aktualne Vlade RS in seveda "zastaranje, zavlačevanje itd." zadev na sodiščih, kjer ena zadeva (npr. Satex) oškoduje davkoplačevalce bolj, kot bi stala vsa posodobitev zaprtih domov za ostarele in ureditev humanih in človeških razmer bivanja za dementne osebe. Po izkušnjah z zapori, vendarle sem delal v njih skoraj 40 let, je večina zapornikov v bistveno ugodnejših razmerah kot ostareli in kljub predlogom, dopisom itd. podpisanega ni iniciative odgovornih za spremembe, čeprav sem/smo jih z nastopom SD pričakoval/i.
Marjan Čander Hoče

Novice.Dnevnik.si Debate/Pisma bralcev
O dementnih starostnikih
Pisma bralcev - torek, 23.11.2010 Tekst: Bralka
Oglašam se na članek Melite Murko z naslovom Ali dementni starostniki res sodijo za zapahe? Kako krut naslov.

Sem invalidka od rojstva, zaposlena sem bila 37 let, zaslužila svojo pokojnino s SŠI, zdaj pa sem v domu in imam svojo sobo, WC, ukvarjam se s hobiji, ki me veselijo, na razpolago imam fizioterapijo, kjer izvajam vaje, ki so mi jih predpisali ortopedi, če hočem še kolikor toliko kvalitetno živeti, kar mi v našem domu omogočajo.
A zdaj naj bi čakala, da bi dementne osebe zatavale k meni v sobo. To so osebe (mogoče bom tudi jaz med njimi), ki naj bi živele v negovalnih domovih, ne v domovih za ostarele, kajti iz dohodka smo namenjali za stanovanjske sklade pokojninsko-invalidsko zavarovanje. Zaposlena v računovodstvu dobro vem, kaj je bila bilanca stanja, bilanca uspeha, vse je bilo pod kontrolo SDK.
Tako nisem mogla ustvariti, kot zdaj pravite, prvega pokojninskega stebra pa drugega pokojninskega stebra.
Kaj je demenca, pa je domena zdravnikov. Mene osebno in še koga drugega bi tak človek obremenjeval. Večkrat imamo v domu prireditve, takrat pripeljejo zaposleni na prireditev tudi dementne osebe, nekatere na vozičkih, druge pod roko. Tako niso zelo izolirani, kot meni gospa Murko.
Pripomnim pa še lahko, da so naši zaposleni (jaz pravim naši otroci) ustrežljivi, čeprav sta plača in pokojnina zelo slabi. Ne razumem, kaj ima pri tem varuh človekovih pravic, kvečjemu če imajo denar in začnejo zidati negovalne bolnišnice, kajti danes te hitro pošljejo domov z listkom, kakšno nego potrebuje bolnik.
Lep pozdrav in o demenci naj se posvetujejo zdravniki in zaposleni, ki imajo veliko izkušenj s tem.
Vera Jug, Radovljica